Povabili so me, da za Dnevnik pripravim dnevniški zapis dogodkov prvega tedna januarja. Zapis za nedeljo, 12.1.2014, objavljam spodaj.

Končno dan, ko si lahko vzamem več časa za meditacijo. Prava glasba, kadilo, sveča, lotus in odpelje me v gorsko vasico nekje v osrčje Himalajskih gora. Vas je zapuščena, vseeno pa prikliče spomine, ki se hitro stkejo z vprašanji, kako bi danes živel v takem okolju. Bi poskočni um in vsega željni ego zamotilo nekaj glav živine?

Čemu sledimo danes? Je nenehno gnanje za uspehi res tisto, kar si želimo v srcu? Spomnim se letošnjega novembra in podelitve Netko nagrad. Res nam je šlo dobro, šest finalistov, dva zmagovalca, znova naj projekt leta, še drugič osvojen naslov naj spletne agencije leta. Velikokrat premišljujem o tem, kako sva se s Tjašo, ki je na taistem tekmovanju pobrala dve nagradi za projekt Zaobljuba.si, na poti domov pogovarjala o tem uspehu ... in si na koncu priznala, da sva veliko večjo srečo čutila nekaj dni nazaj, ko sva stopila v osrčje Machu Picchu-ja. Pa se kljub temu zavedanju ženem dalje in le stežka načrtujem proste dni za naslednje potovanje.

To gnanje je v poslovnih vodah še toliko bolj zahtevno. Namreč, doseči odličen rezultat enega leta narekuje, da slednjega v prihodnjem presežeš. Zato si vsako leto naložimo višje cilje, težje izzive in več dela. In temu ni videti konca ... »poklon« tistemu, ki je zasnoval sistem, ki nima konca in ti ne pusti uživati v doseženem. Na koncu gledaš poslovno izjemno uspešne ljudi, ki so pozabili živeti.

Kot zapisano včeraj, v odkrivanju oddaljenih krajev neskončno uživam. Praviloma obiskujem predele, kjer razvoj še ni privedel do robotizacije vsakdana. Najlepše se mi zdi, ko opazujem ljudi, ki z zornega kota Evropejca uživajo materialno pomanjkanje, a se vseeno smejejo in so srečni. Te primerjam s tistimi, ki sem jih spoznal v New Yorku in so mi, sicer polni stresa, navdušeno pripovedovali o njihovi odlični službi in predmetih, ki si jih bodo sedaj, ko zaslužijo veliko, lahko kupili.

To me spomni na modrost, ki jo je izrekel budistični menih, ko naju je z dobro prijateljico poučeval v Butanu. Govoril je o reki, ki nemirno teče in išče svoj cilj in jezeru, ki uživa v miru in spokojnosti. Jezero je tisto, ki ga želiš čutiti v sebi, je zaključil.

Če je novo leto čas zaobljub, je zagotovo ena ključnih ta, da bom več časa namenil tistemu, kar zadovoljuje in osrečuje srce. Verjetno bo to največji izziv, še posebno, če pošteno priznam, da sem oba vikenda novega leta vsaj deloma presedel z računalnikom v rokah. Zato je danes pravi dan za izlet v gore in domačo joto v gorski koči, kasneje pa prijateljevanje z dobro knjigo.