V zadnjem času so v Ameriki zabeležili motnjo, ki se ji reče FOMO ali fear of missing out. Gre za generacijo, ki je obsedena z družbenimi omrežji. Ja, to je tisto, ko se mlado dekle poljublja z novim fantom, vmes pa čekira, kaj dela njena najboljša prijateljica na Facebook-u in zakaj je taista, ki ji gre na živce, tako srečna v objemu nekoga, ki ga občuduje …

In potem smo tukaj še mi, malce po cipresah dišeči za zgoraj opisane, ki nismo več sposobni spremljati samo enega medija hkrati, še vedno pa obsedeno in vzporedno čekiramo vsaj dva, če ne tri.

Samo za primer … na TV-ju gledamo neko politično debato, na tablici guglamo podatke o vprašanih in na telefonu spremljamo twite taiste oddaje … sick .. in temu kar ni konca … iz FOMO-ta se razvije obsedenost in iz obsedenosti kronična zadeva, ki se (v Ameriki) že zdravi z malimi pilulicami … Ampak, ker je Amerika preko spleta veliko bližje, kot po zemljevidu, nas tole zagotovo čaka v naslednjem letu.

Heeej, še vedno pa so ljudje, ki se jim s tem ne zdi popolnoma nič narobe. Vsaj, dokler jim drugi ne približajo ogledala, ki pa nima več tako jasne podobe. Ali pa ne. Skratka, z vsemi temi dražljaji, ki so 70 % tega, kar se nam v življenju dogaja, moramo živeti tudi kreativci. Ali zmešanci, kot bi rekla ena od babic, ki jo poznam.

Na podlagi vsega tega dnevnega inputa moramo tudi ustvarjati. In, ker je ego kreativca praviloma visok nekje med Petrom Klepcem in Martinom Krpanom, je tudi prva želja ali drajv, da je vse, kar ustvari, nekaj novega, drugačnega še ne videnega. In bog ne daj, da iz kakšnega kota po tem, ko je kreativec z Eureka efektom predstavil svojo sijajno zamisel, prileze vodja projekta z zmečkanim časnikom iz leta 1984 in pokaže, da je nekaj takega že bilo. Že davno tega.

Takrat se zna zgoditi, da v hiši nastane špetir. Ker Peter Klepec in matrični postrešček pač ne marata družbe drug drugega. No, vsaj v delovnem okolju malo manj. Ampak, stvar je taka, pa če še tako boli … Pri vseh teh milijardah in še stokrat toliko možganskih povezav je, roko na srce ali pa kamen, skoraj nemogoče ustvariti nekaj povsem novega.

Bili so to Tesla, pa Curie, Kepler, Einstein, Galilei, Aristotel, še živeči Hawking, moj ljubi Dr. Seuss, pa verjetno tudi Jobs … Ampak, če celo Google poudari samo 20 njih in to tistih izpred 200 let pred našim štetjem … ja bog pomagaj, je pač velika verjetnost, da vi ne boste eden teh genijev.

Ampak, to ni razlog za glavo med kolena in pozibavanja v duhu odštevanke iz More v ulici Brestov … C'mon … to je čas(t) in privilegij, da se naučite ločiti dobro od slabega in kasneje, ko boste res izkušeni, dobro od povprečnega.

In tukaj je prelomnica, ko ugotovite, da vse kar počnete, že obstaja … zagotovo pa imate odlične zamisli, kako vse skupaj storiti bolje. In to ne glede na to, v katerem fohu ali sektorju delate.

Fino je, da ves čas grizete, se izobražujete, res veliiiiiko berete in neskončno vadite. Vse. Od kuhanja do hitrega branja, od oblikovanja do pranja na roke. Vse. Ker potem samo delo postane rutinsko … ampak rezultat … ta pa je lahko čudovit. In samo z ogromno vaje vsakokrat znova osupljiv. Tak kot sami hočete in želite.

V bistvu je tisto, kar želim povedati to, da vztrajate. Vem … bla bla tu in bla bla tam … in seveda si morate, to res priporočam, vzeti tudi kakšen dan za lenarjenje. And I mean smrdenje big time. Ležanje in zgolj buljenje. In vaditi samo to, da ne mislite na nič. Da slišite, kako vam po žilah teče kri, da se malo slišite. Ker je, ne glede na vse kar obstaja in kar še bo, vaše delo rezultat vas. In tega vam nihče ne more vzeti.