Elektronska pošta je eden izmed primarnih načinov za predstavitev svojega blaga ali storitev, vendar tu še vedno obstaja kar nekaj pravnih vprašanj, saj slovenska sodna praksa nima veliko primerov s tega področja. Naša zakonodaja trenutno ureja neposredno trženje s pomočjo elektronske pošte v vsaj 3 zakonih, ki se med seboj precej razlikujejo, kar povzroča zmedo, saj si ljudje zadevo razlagajo po svoje ali pa si je sploh ne znajo.

Da bi lažje razumeli vse skupaj, je potrebno najprej poznati nekaj načel s področja internetnega trženja.

Prvo, Opt-out načelo neposrednega trženja, je urejeno v sistemskem Zakonu o varstvu osebnih podatkov, v skladu s katerim lahko podjetje podatke, ki jih je pridobilo iz javno dostopnih virov (npr. PIRS) ali v okviru zakonitega opravljanja dejavnosti uporablja za namene neposrednega trženja brez vnaprejšnjega soglasja tistega, ki mu je neposredno trženje namenjeno.

Drugo načelo se imenuje Opt-in in ga ureja Zakon varstvu potrošnikov. Ta določa, da je za neposredno trženje potrebno pridobiti vnaprejšnje soglasje prejemnika, da jim lahko pošiljaš elektronska sporočila.

Podjetja niso bila ravno navdušena nad strogim Opt-in načelom, ker je preveč zaščitniški do uporabnikov spleta in deluje neposlovno. V ta namen je praksa izoblikovala tretje načelo, ki se mu pravi Mehki opt-in in ga je požegnala tudi EU z direktivo, na podlagi katere ga je Slovenija uredila v Zakonu o elektronskih komunikacijah. To načelo dovoljuje pošiljanje sporočil brez vnaprejšnjega soglasja uporabnika, vendar le tedaj in tistim uporabnikom, ki so pri pošiljatelju kupili kakšen soroden izdelek oz storitev. Poudarek je torej na sorodnih vsebinah.

Vsem trem načelom je skupno, da od pošiljatelja zahtevajo, da ta v sporočilu navede svojo identiteto in na brezplačen način uporabnikom omogoči odjavo od obveščanja, v nasprotnem gre za protizakonito pošiljanje nezaželene pošte oz. spam, za kar so predpisane visoke denarne kazni, tako za gospodarske družbe kot odgovorne osebe.

Kateri zakon upoštevati?

V kolikor v zakonu ni izrecno določeno, katere pravne akte razveljavlja in v kakšnem obsegu, po naši pravni teoriji velja splošna derogacijska klavzula, v primeru katere je nesporno, da:

• mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega splošnega, kolikor ima njemu nasprotno vsebino,
• mlajši specialni zakon razveljavlja starejšega specialnega, kolikor ima njemu nasprotno vsebino in
• mlajši specialni zakon razveljavlja starejšega splošnega.

Na podlagi tega lahko sklepamo, da v našem primeru obvelja Zakon o elektronskih komunikacijah, saj je novejši in specialnejši (lex specialis). Prav tako ta zakon več ne ločuje med potrošniki in podjetji in torej mehko opt-in načelo velja za oboje.

V ENKI-ju nismo pravniki, zato opozarjamo, da besedilo izraža le avtorjevo osebno mnenje.