Povabili so me, da za Dnevnik pripravim dnevniški zapis dogodkov prvega tedna januarja. Povzetek zapisov za pretekli teden objavljam spodaj.
Foto: Ines Krivec
Kitajskega leta konja, v katerem sem celo rojen, se veselim, saj vse kaže, da nas čaka ogromno dobrega. Ko na ponedeljkovem usklajevalnem sestanku sedim v družbi res izjemnih ljudi, ki imajo znanje, strast, željo, pogum in predvsem srčnost, z veseljem oznanim, da smo skoraj »razprodani« do konca leta. Čaka nas nekaj tako želenih izzivov, ki nas bodo »silili« v nova razmišljanja in predrugačenje ustaljenih vzorcev. In to imamo radi.
Pogovorimo se o ciljih in pričakovanjih. Verjamem namreč, da je pomembno cilje vizualizirati. Zato že vrsto let, ob vsakem novem letu, zapišem ključne, ki jim želim slediti osebno in poslovno. In, moram priznati, da odlično deluje, predvsem pa je pot čedalje lažja in hitrejša. Gre za filozofijo, da na želeno ne gledaš s točke starta, pač pa se raje pomakneš na točko, ko si cilj dosegel, od tam pa pogledaš nazaj, kako ti je uspelo. Ker si na točki že doseženega, si psihološko že zmagovalec, kar usmeri energijo na pravo pot.
Celotni zapis ponedeljkovega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Te dni iščemo novega sodelavca (kljub uporabi moškega spola poudarjam, da bomo veseli tudi deklet), ki bo skrbel za grafično upodabljanje sporočil blagovnih znamk. Pregledovanje portfolijev in razgovori so tako pomembni del mojega urnika. Preučevanje praks kandidatov me spomni na intervju (prav tako za Dnevnik), v katerem so me spraševali, kaj priporočam mladim, ki imajo težave s pridobivanjem izkušenj in iskanjem zaposlitve.
V osnovi je nujno, da vsak pri sebi razčisti, česa si želi – ko se pogovarjam s tistimi, ki že dolgo iščejo službo, pogosto ugotavljam, da še sami ne vedo, česa si želijo. To energijo odražajo v prijavah na zaposlitvene oglase in zato kadrovikov ne prepričajo.
Nujen je tudi razmislek, v čem si lahko drugačen. V čem se lahko specializiraš, kako lahko izstopiš iz množice in razviješ znanja, ki jih podjetje potrebuje. V času iskanja službe lahko negoduješ, da ni priložnosti, ali pa prebereš 100 strokovnih knjig, ki te izdelajo in ti dajo samozavest.
Nujne so izkušnje. Če nimaš priložnosti v službi, jih ustvariš sam. Vedno znova sem razočaran, ko me kandidat prepričuje, da še ni imel prave priložnosti. Sprašujem se, zakaj ni samoiniciativen – če želi biti grafični oblikovalec, lahko prenovi spletno mesto Dnevnik.si in nam predstavi svojo strategijo. Nam bo vseeno, ali ga je prodal ali ne. Dobili pa bomo sporočilo, da je pogumen, željan in motiviran.
Na razgovorih so kandidati prepogosto nepripravljeni. Če bi sam hodil na sestanke samo v želji, da dobimo naročilo, zagotovo ne bi bil uspešen. Vsakič se je treba pripraviti in analizirati, kje ima sogovornik težave. Če mu ponudiš pravo rešitev, si na dobri poti. To pomeni, da sogovornika slišiš in mu ne ponujaš nečesa, česar ne želi, čeprav si sam mnenja, da bi mu koristilo.
Celotni zapis torkovega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Portal Zaobljuba.si je na veliki preizkušnji. Gre za interaktivno orodje za organizacijo poroke na zabaven način. Projekt smo zasnovali kot nišno družbeno omrežje, saj nas je prepričala analiza trga – v Sloveniji imamo okvirno 6500 porok na leto, povprečni proračun znaša 10.000 evrov, gre za lokalizirano ponudbo in zgodbo, polno čustev, obstoječi poročni portali pa nas niso navdušili. Po drugi strani smo želeli preizkusiti našo kreativnost, poslovnost in inovativnost, zato smo potrebovali projekt brez omejitev naročnika.
Poslovni model in uporabniško izkušnjo gradimo po metodologiji Lean, kar poenostavljeno pomeni, da nenehno merimo in spremljamo potrebe ciljnih skupin z namenom, da projekt razvijamo po njihovih pričakovanjih. Verjamemo, da bo to prihodnost spletnih projektov – praksa, ko na primer spletno mesto razvijemo, nato pa ga v več ali manj enaki obliki uporabljamo nekaj let, je preživeta in ne sledi trenutnim trendom razvoja.
Celotni zapis sredinega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Ja, res moram. Spomnim se nekaj let nazaj, ko si nisem upal na dopust z izgovorom, da podjetja ne morem pustiti samega, saj bo zagotovo kaj narobe. A zbral sem pogum in šel.
Ko sem se vrnil, za čuda ni bilo nič narobe. Ravno nasprotno, dobili smo nova naročila, predani so bili projekti, ekipa se je vedla bolj zrelo. Ponovil sem vajo in ugotovil, da je nujno, da hodim na daljše dopuste. Spoznal sem, da ekipa zaživi drugače, postane bolj zrela, odgovorna in organizirana.
Pred novim letom sva z našo kreativno vodjo Petro, ki je ogromno doprinesla k našim uspehom in sem lahko samo srečen, da je del ekipe, na kavi debatirala o tem, zakaj smo se na enem od projektov zataknili. In, za čuda, poslala me je na dopust, češ da bodo sami pripravili rešitev, ki bo prava.
Ne le, da sem bil nad rešitvijo čez nekaj dni navdušen, v tem času so si dodelili nove funkcije, predelali pisarno in pospravili omare, češ da stara energija v slednjih nima mesta. Ko smo koncept danes predstavili naročniku, je ta, čeprav smo zapustili stroge okvire briefa in uveljavljenih praks, tega z navdušenjem potrdil.
Kakšno je torej sporočilo – podjetniki, direktorji, vodje – vsi smo zamenljivi. Zaupajte v ekipo in ji dajte možnosti, da se razvije. Osvobodite jih svojih vzorcev in energije. Zelo verjetno boste nad rezultati presenečeni.
Celotni zapis četrtkovega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Vsako jutro začnem z dihalnimi vajami in treningom borilne veščine, petek pa je rezerviran za nadgradnje z učiteljem. Vedno znova mi pove kakšno misel, ki mi ne gre iz glave in mi da nov izziv.
Danes sva govorila o odrivu in moči misli – če ga izvedeš z mišicami, niti približno ne doseže moči, ko narediš miselni val in ga odrineš z energijo. Verjamem, da je težko verjeti, a v praksi vse skupaj postane evidentno. Ko me pouči o disperziji energije giba, po štirinajstih letih skoraj vsakodnevnega treninga znova spoznam, kako izjemna so znanja preteklosti.
Na sploh lahko trdim, da borilne veščine gradijo človeka na vseh nivojih. Gre za izjemno mentalno nadgradnjo, ki ti pomaga na vseh področjih življenja. Spomnim se, ko je, kakšno desetletje nazaj, Brian Tracy izjavil, da bi moral vsak menedžer trenirati borilno veščino, in priznam, da se z njim kar strinjam.
Celotni zapis petkovega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Prenasičenost urnika žal zahteva, da sobotno dopoldne namenim delu. Zato je kasneje toliko bolj sproščujoče, ko se s Tjašo lotiva urejanja fotografij. Pred nama je več sto fotografij in več praznih albumov, ki bodo ostali lep spomin na številne dogodivščine zadnjih potovanj.
Odkrivanje oddaljenih krajev in kultur se mi zdi ključni del osebnostnega razvoja. Širi obzorja in gradi zavedanje. Sam najraje obiskujem države, ki še niso v celoti prevzele kapitalistične logike in norega urnika ter se zdijo ujete v času.
Zaradi svoje drugačnosti pričarajo idealno okolje za spremembo življenjskih vzorcev, v katerih se gibljemo in nas spomnijo na male reči, ki nas osrečujejo in polnijo. So tudi priložnost, da razrešimo gordijske vozle – izzive je veliko lažje rešiti, če jih pogledaš z distance – prej nerešljivo se razkrije kot enostavno dosegljivo.
Po zaključenem tretjem albumu postanejo spomini tako živahni, da se lotiva načrtovanja potovanja, ki naju čaka konec februarja. Ker želiva začutiti energijo kraja, ne organizirava preveč detajlov - praviloma kupiva karto in načrtujeva nekaj ključnih točk, ostalo pa prepustiva naključjem. Izogibava se turističnim centrom in izbirava, kadar je to mogoče, poceni prebivališča pri domačinih.
Celotni zapis sobotnega dnevnika si lahko preberite tukaj.
Čemu sledimo danes? Je to, da se nenehno ženemo za uspehi, res tisto, kar si želimo v srcu? Spomnim se lanskega novembra in podelitve nagrad netko. Res nam je šlo dobro, šest finalistov, dva zmagovalca, znova naj projekt leta, še drugič osvojen naslov naj spletne agencije leta.
Velikokrat premišljujem o tem, kako sva se s Tjašo, ki je na istem tekmovanju pobrala dve nagradi za projekt Zaobljuba.si, na poti domov pogovarjala o tem uspehu... In si na koncu priznala, da sva veliko večjo srečo čutila nekaj dni nazaj, ko sva stopila v osrčje Machu Picchuja. Pa se kljub temu zavedanju ženem dalje in le stežka načrtujem proste dni za naslednje potovanje.
To nenehno prizadevanje je v poslovnih vodah še toliko bolj zahtevno. Dosežen odličen rezultat enega leta namreč narekuje, da ga v prihodnjem letu presežeš. Zato si vsako leto naložimo višje cilje, težje izzive in več dela. In temu ni videti konca... »Poklon« tistemu, ki je zasnoval sistem, ki nima konca in ti ne pusti uživati v doseženem. Na koncu gledaš poslovno izjemno uspešne ljudi, ki so pozabili živeti.
To me spomni na modrost, ki jo je izrekel budistični menih, ko naju je z dobro prijateljico poučeval v Butanu. Govoril je o reki, ki nemirno teče in išče svoj cilj, in jezeru, ki uživa v miru in spokojnosti. »Jezero je tisto, ki ga želiš čutiti v sebi«, je zaključil.
Prvi Content Management System (v nadaljevanju CMS), ki sem ga uporabljal, je bil WordPress, po mnenju mnogih najenostavnejši, precej zmogljiv in najbolj razširjen. Z njim naj bi se dalo narediti...
Tudi letos smo (tokrat sem se pridružil) z ekipo obiskali festival OFFF v Barceloni, tokrat v temi »Finally Fucking Fifteen.« Kot pravijo organizatorji, ne gre toliko za festival kot stično točko za...
Tudi letošnji Diggit nas je obogatil z več nagradami. Prejeli smo jih v kategorijah javni sektor, neprofitne organizacije in turizem, s tem pa smo znova ena od dveh največkrat nagrajenih agencij....
Partnerji nam zaupajo, ker vedno najdemo prijazne, intuitivne in strateške rešitve za končnega uporabnika. Dobrodošli, da vas navdušimo.